Pred davnimi leti sem naredila izpit za avto in kupila svoj prvi avto. Bledozelen fičko, star 20 let. Vrata so se odpirala še naprej.Točno se spominjam ,koliko sem odštela zanj- 600 DEM. Bil pa je zelo lepo ohranjen.Lastniku, starejšemu možaku, so prišle solze v oči,ko sem ga odpeljala. Bila sem ponosna na svoj avto, čeprav je bil le fičko. V njem sem prevažala svojega prvega otroka. Hecno se mi zdi ,ko danes poslušam mlade starše,ki brez karavana in klime v avtu,ne morejo prevažati svojih otrok. Fičko je prepeljal tudi ogromno materiala za našo hišico. Kvaril se ni. Če je imel dovolj bencina in vode,nas je peljal kamor smo želeli.
To je bil moj prvi in edini lastni avto in z nostalgijo se ga spominjam. Od takrat imava z možem skupni avto in priznam, da za nobenega ne skrbim tako kot sem za mojega fička.
Ja, prvega si res zapomniš.