Spominjam se je vsako leto,ko naša punči praznuje rojstni dan. V tej noči sem spoznala kako tanka je meja med življenje in smrtjo.
Bilo je 31.oktobra 1989.Takrat so imeli praznik varčevalci, ni bil to še državni praznik, pa tudi noči čarovnic pri nas še nismo imeli. Bila sem v 32 tednu nosečnosti (7,5 mesecev). Zjutraj sem bila še na pregledu pri ginekologu,ki pa ni ugotovil kakšnih posebnosti. Križ boli vsako nosečnico,tako mi je razložil.Ker sem bila ta teden sama,brez moža,sem po pregledu odšla k staršem. Popoldne mi je bilo mučno,stalno na WC-ju,trebuh vedno nižje. Zvečer nisem več čutila gibov otroka in začela sem krvaveti. Brat me je peljal k dežurnemu zdravniku,ki mi je svetoval naj grem domov in vzamem Buscopan tablete. Nisem hotela domov, zato je brat odšel po babico in ona se je odločila , da greva v porodnišnico v Ljubljano. Še sedaj sem ji hvaležna za to odločitev.
Sledila je vožnja z rešilcem. Ob prihodu v Ljubljano pa je vse potekalo zelo hitro.Ko so me preložili iz rešilca na bolnišnični voziček, mi je odtekla voda. Pregledal me je zdravnik in me vprašal,če bom podpisala za carski rez. Videla sem,da je nekaj hudo narobe in seveda sem privolila. Ni bilo časa za britje, ne za klistir,…vse se je odvijalo zelo hitro. V operacijski sem zaspala in potem…. Ob dveh ponoči sem se zbudila v intenzivni sobi in sledila je najhujša noč v mojem življenju. Pogledam okrog………vse ženske so spale, otrok nikjer. Nisem si upala vprašati dežurne v sobi ,kaj je z mojim otrokom. Tako sem se vso noč mučila in jokala, ker sem mislila,da otrok najbrž ni preživel.
Zjutraj ,po umivanju, so začeli voziti otroke k mamam.Zatisnila sem oči in se delala,da spim,saj nisem mogla gledati vseh srečnih mamic v sobi. Takrat pokliče sestra moj priimek,…..še po tolikih letih mi stopijo solze v oči,ko se spomnim tega trenutka.
Zavedam se, da sem imela velikoooo srečo, da sem kljub vsemu, v porodnišnici naletela na zdravnike,ki so takoj ukrepali in s tem rešili mojo hčerko. Hvaležna sem jim za to.
