nepozabna noč
Spominjam se je vsako leto,ko naša punči praznuje rojstni dan. V tej noči sem spoznala kako tanka je meja med življenje in smrtjo.
Bilo je 31.oktobra 1989.Takrat so imeli praznik varčevalci, ni bil to še državni praznik, pa tudi noči čarovnic pri nas še nismo imeli. Bila sem v 32 tednu nosečnosti (7,5 mesecev). Zjutraj sem bila še na pregledu pri ginekologu,ki pa ni ugotovil kakšnih posebnosti. Križ boli vsako nosečnico,tako mi je razložil.Ker sem bila ta teden sama,brez moža,sem po pregledu odšla k staršem. Popoldne mi je bilo mučno,stalno na WC-ju,trebuh vedno nižje. Zvečer nisem več čutila gibov otroka in začela sem krvaveti. Brat me je peljal k dežurnemu zdravniku,ki mi je svetoval naj grem domov in vzamem Buscopan tablete. Nisem hotela domov, zato je brat odšel po babico in ona se je odločila , da greva v porodnišnico v Ljubljano. Še sedaj sem ji hvaležna za to odločitev.
Sledila je vožnja z rešilcem. Ob prihodu v Ljubljano pa je vse potekalo zelo hitro.Ko so me preložili iz rešilca na bolnišnični voziček, mi je odtekla voda. Pregledal me je zdravnik in me vprašal,če bom podpisala za carski rez. Videla sem,da je nekaj hudo narobe in seveda sem privolila. Ni bilo časa za britje, ne za klistir,…vse se je odvijalo zelo hitro. V operacijski sem zaspala in potem…. Ob dveh ponoči sem se zbudila v intenzivni sobi in sledila je najhujša noč v mojem življenju. Pogledam okrog………vse ženske so spale, otrok nikjer. Nisem si upala vprašati dežurne v sobi ,kaj je z mojim otrokom. Tako sem se vso noč mučila in jokala, ker sem mislila,da otrok najbrž ni preživel.
Zjutraj ,po umivanju, so začeli voziti otroke k mamam.Zatisnila sem oči in se delala,da spim,saj nisem mogla gledati vseh srečnih mamic v sobi. Takrat pokliče sestra moj priimek,…..še po tolikih letih mi stopijo solze v oči,ko se spomnim tega trenutka.
Zavedam se, da sem imela velikoooo srečo, da sem kljub vsemu, v porodnišnici naletela na zdravnike,ki so takoj ukrepali in s tem rešili mojo hčerko. Hvaležna sem jim za to.
7.11.2007 @ 19:23
Ne morem vedeti, kako si se ti počutila, a lahko predvidevam. Vem le, kako je, ko čakaš….. , vsa v strahu….
A ko je mene rojevala moja mama, je bilo zelo pestro. Čutila je, da prihajam, čeprav ji je zdravnik rekel, da bom prišla kasneje. A meni ni bilo do poležavnja v trebuhu. Sem hotela živeti. Dihati.
In je prišel dan, ko je bila moja mama na njivi in sem se odločila, da pridem. Itak vedno rada presenetim
. In sem jo zmotila sredi dela.
Pa ni bilo druge kot poklicati rešilca. A to ni bilo tako enostavno kot danes zgleda. Sosed, ki je imel edini avto v vasi, je šel v sosednjo vas klicati rešilca.
In rešilc je prišel. (Verjetno od tod moje šoferske veščine
) In so šli ko rakete, kar je bilo meni pravzaprav smešno. Ker itak pridem vedno v pravem času. Tudi sedaj. Čeprav grem zadnji moment od kod že…(Moram potrkati na les….)
In so v enem res ostrem ovinku, 180 stopinj, skoraj leteli v prepad, če ne bi moja mama zakričala, da morajo zaviti…
. A me ni bilo strah, tudi sedaj me ni.
In ko s(m)o prišli v porodnišnico, so že čakala nosila. Pa ni bilo panike, sem še malo počakala, da se vse umiri. In sem se rodila šele ponoči. Osem minut pred polnočjo. Ko je bilo v bolnici vse mirno.
Brez problemov, je rekla moja mama. Saj vem, ker nisem bila nikoli problematična.
zdravje pravi,
8.11.2007 @ 01:34
Verjamem, da te noči ne boš nikoli pozabila. K sreči se je vse dobro končalo
Je bilo tako namenjeno! 
ditka pravi,
8.11.2007 @ 07:20
vlatka,
tudi mi smo letali (jaz ne , drugi).Ata po brata, da me je peljal v ZD, brat po babico,ker je imela pokvarjen telefon.Toliko je bilo srečno-nesrečnih naključij, a se je k sreči vse dobro končalo. Naša punči se je pa rodila eno minuto pred polnočjo
Tako ji piše v rojstnem listu.
Praznovali smo pa lepo. Smo odprli viski,ki smo ga šparali od njenega rojstva. Torta je bila pa tudi dobra, jo je sama naredila.
saso pravi,
9.11.2007 @ 09:36
Prosim da vzdržiš pisanja takelih zgodb.
Ob branju mi je namreč prišla solza v oko to pa se za deca ne spodobi!!!
ditka pravi,
9.11.2007 @ 11:34
saso,
ta zgodba je bila napisano za Vlatko.
V današnjih časih pa lahko tudi moški jokajo
10.11.2007 @ 20:32
tudi meni so stople solze v oči…naša mala ima 4 mesece,pa včasih še zdaj prav ne dojamem,da je res moja…to so res neverjetni občutki…
srečno!!
Freycha pravi,
12.11.2007 @ 22:41
Najbolj čuden občutek, ki sem ga kdajkoli doživela je bilo, ko sem se zbudila v šok sobi, pogledala na trebuh in ga ni bilo več, pogledala okoli sebe in Dite nisem videla, potem sem pa babico spraševala, če je z otrokom vse ok in katerega spola sploh je itd…. Mi ni bil všeč ta občutek, še sedaj me zmrazi, kako je tak način “rojevanja” hladen. Dita je pa živa in zdrava
ditka pravi,
13.11.2007 @ 08:09
Majrim,freycha,
imata lepi punčki. Večkrat pogledam na vajino stran
Moja je bila tudi OK.Kljub temu, da se je rodila 1,5 meseca prezgodaj, je imela 2,70 kg,ni potrebovala inkubatorja,ampak samo ogrevalno posteljico. Zmrazi me pa,ko pomislim kaj bi se zgodilo,če takrat ne bi vztrajala,da grem v porodnišnico.Če bi odšla domov,naše punčka verjetno ne bi preživela.