so vsaj blizu doma

no viš, da sem pravilno domnevala

Ja, lepo jih je opazovati, na koncu ti je pa žal, da so odšli, a ne?

srečneži!

So pa Ditkini podnajemniki že bolj prijetni!
—————————————————————-
Sigurno, ja.

Poleg naše hiše sta si starša naredila šotor, imela sta dva otroka in eden je bil na poti; nič nas niso vprašali i nič jih nismo vprašali, nekaj tednov
so živeli čisto zase; potem pa so začeli izsiljevat:
niso prosili hrane, ampak so kar prišli v hišo in gledali kje je kaka dragocenost, da bi jo vkradli, mož se je kar vlegel na naš kavč in začel gledati televizijo, otroci so začeli razbijati naše predmete, krožnike ipd.
Žena je že zgrabila nekaj okraskov in začela bežati proti vratom,
mi smo vrata zaprli in okna so že bila zaprta.
Žena ni niti skrivala, da je nekaj ukradla, rekla je, da je to samoumevno
in, da smo itak dolžni jim dat za preživetje, seveda smo morali
ukradeno trgati iz njihovih rok, saj niso hoteli pustiti;
Rekli smo jim, naj se pomirijo in, da bojo dobili nekaj za preživetje,
dali smo jim nekaj sadja in zelenjave, dva kolača kruha, nekaj mesa in
celo nekas salame in pršuta, rekli so hvala in odšli, s pršutom in salamo,
ostalemu so pa rekli “ne hvala”, saj vemo, da je pokvarljivo, vendar jim nismo dali velike količine.Toliko o njihovem preživetju, čez teden dni
je prišel velik bel star kombi in neki mafijozo ga je vozil,
starša in oba otroka so se vkrcali inj čulo se je pogovora v romunščini,
kasneje dretja v romunščini, kasneje pa krikov, udarcev in joka v romunščini, najverjetneje, ker nam niso dovolj pokradli, to
se je zgodilo pred desetimi leti.