predal

Če lahko verjamem,kar sem prebrala v časopisu,kupujejo družine iz zahodnih držav v naši Sloveniji hiše. In to ne samo upokojenski pari,ampak mlade družine.

Še več,v Sloveniji vidijo priložnost za življenje in poslovni uspeh. 

Poslovni uspeh - na goričkem,enem najrevnejšem predelu Slovenije.Od tam so mladi odhajali za boljšim življenjem.

Kaj vidijo tujci tam,česar domačini niso videli?

To so za Slovence izgubljene priložnosti,ki jih bodo znali tujci dobro izkoristiti.

Za nekoga sranje, za drugega sanje.

se vrača,vse se plača.

Ena lepa stvar se mi je zgodila.Ne,nič ne bom plačevala.Dobili smo obvestilo,da nam bodo povrnili del stroškov ,ki smo jih imeli s telefonijo pred 15-imi leti.

Kolikor bo,bo.

Bila pa bi veliko bolj zadovoljna takrat pred leti,če ne bi bilo treba plačati.

Ne spominjam se rada tistih let.Na zimo smo se preselili v nedokončano hišo,brez zunanjega ometa in na postrešju smo imeli še vse odprto.
Najhujše pa je bilo,ker smo bili brez telefona.Moža velikokrat ni bilo doma,jaz pa noseča, z enim majhnim otrokom in devetdestletno staro mamo.
Hiša pa na samem,do prvega soseda kar nekaj sto metrov.
Seveda sem bila v skrbeh,saj sem imela rizično nosečnost in prvi otrok se je rodil predčasno.

In na naši občini so pa pametne buče ugotovile,da telefone ne rabimo.Nekdo je pogruntal,da bomo hišo imeli le za vikend.
Številka,ki je bila še na razpolago je bila rezervirana,pa ne za nas.
Tako smo bili prisiljeni telefon napeljati iz sosednje občine,kjer so nam k sreči to omogočili.
Seveda pa je bilo potrebno kupiti dvakrat več kabla in štang.

Takrat smo se za stroške telefona zakreditirali pri vsej žlahti.Za tisti denar bi lahko marsikaj postorili pri hiši.
Po takih izkušnjah mi ni vseeno,ko nekateri govorijo,kako nam je bilo včasih lepo in vse na pladnju prinešeno.

Obiskala sem jo samo enkrat v življenju.Tako za hec,ker pač ne verjamem preveč v te stvari.
kolegica nas je najavila in smo šle,štiri, takrat še punce poizvedovat po svoji prihodnosti.
Šla sem prva k njej in bila zelo presenečena. Ženska je res vedela vse o mojih načrtih.
Najbolj sem bila zadovoljna,ker mi je rekla,da sem rojena pod srečno zvezdo.
Ne,ni rekla vsem štirim tega,samo meni.
Danes,ko sem prebirala različne poste o volitvah in življenju ,ki nas čaka po njih,sem se spomnila na to šlogarco.
V bistvu je imela prav.
Res sem pod srečno zvezdo.Zadovoljna s tem kar imam.
Vsak je svoje sreče kovač.Če pa si rojen pod srečno zvezdo,je vse lažje.
Ali pa nima zvezda nič pri tem in je važno le kako znaš kovati ?

ki to ni,ali pač je.

Pri nas ne hodimo na sprehode. Zelo neugodno bi se počutil mož,če bi moral razlagati,da je žena šla na sprehod. Komentar sosedov bi bil neizbežen.Tudi sprehajanje psa pri nas ni opravičilo.Pes se seveda  lahko sam sprehaja.

Lahko bi rekla,koga sploh to briga,ampak tako je pač pri nas.

Ker sama zelo rada hodim po gozdu pač zato rabim izgovor.

Zelo lepo je iti nabirati borovnice,sedaj v tem času gobe….

Jaz najrajše grem po gobe,ker imam izdelan sistem.Jurčke tako ali tako najdem samo na dveh mestih.Tako grem najprej tja,potem imam pa prosto sprehajanje.Včasih,vendar poredko,najdem še kakšnega na kakšnem drugem mestu.Tudi lisičke so dovolj opazne,da jih najdem tako mimogrede.

Tako imam opravičeno uro ali dve.

Lahko ugibate,kje sem bila zjutraj.

Odgovor hčerke na telefonski klic : mame ni,je šla po gobe.

Stari je šel v zasluženi pokoj, zato sem dobila novega sodelavca.

Zaenkrat mi je zelo všeč,čeprav je črn.

v delovni ritem je naporno.Posebno letos.
Rada se bom spominjala našega letošnjega družinskega dopusta,čeprav ga je bilo samo par dni.
Imeli smo se lepo.
Edino tista družinica,ki sem jo omenila v prejšnem postu ,nas je malo motila.
Jaz sem vstajala še bilj zgodaj kot doma,ostali pa si zjutraj tudi niso mogli privoščiti dolgega spanja.
To je bila družinica ata,mama,otrok cca 3 leta in seveda je bila z njimi tudi tašča,predvidevam da je bila to mamina mama.
Videla sem že veliko družinic na dopustu,vendar tako razvajenega otroka pa še ne.Sploh ni znal normalno komunicirati,stalno je nekaj cvilil ali pa se drl.
Vsako jutro je bilo isto.Tam ob pol šestih,najprej glasen jok,kakšne dvajset minut.Potem so najbrž vstali in mali se je ,vsaj mislim,igral z kamiončkom.Drgnil po tleh in se glasno zaletaval v stene in v vrata.Jaz sem se zbudila že ob joku,ostali pa ob tem igranju.
Potem je sledil zopet jok,ne jok ampak dretje.Spet je to trajalo kar precej časa.Sledilo je loputanje z vrati ,nakar sta se s staro mamo odpravila pred hišo.
Takrat so se najbrž vsi v hiši zbudili,saj se je otrok drl po celem stopnišču.
Pred hišo je seveda moral dobiti vse igrače iz parkiranega avta.Potekalo je takole : dretje,loputanje z avtomobilskimi vrati,spet dretje,spet loputanje…
Okoli sedme sta se potem odpravila v trgovino.Še prej sta seveda pospravila vse igrače v avto.
Prvi dan smo bili optimistični in smo prišli s plaže v apartma na opoldanski počitek.Ostale dni smo raje zadremali na plaži.Tam je bil bolj mir.
Zvečer je bila ista scena,pa smo raje šli ven.
Mi smo imeli še srečo,da nismo bili neposredno pod njihovim apartmajem.Njihov spodnji sosed jih je šel opozorit,pa je bilo potem še huje.
Najbrž so mislili,da imajo pravico početi kar hočejo,saj so vendar plačali.
Moram povedati,da so bile v hiši naša in še štiri družine,pa vsi skupaj nismo bili tako glasni kot ta družina.
Tudi v drugih družinah so imeli majhne otroke in to ne samo enega.
Res si ne predstavljam ,da bi imela v vsakdanjem življenju take sosede.